no…tole pa naj bi biu blog… upam da mi bo ratalo =D… ker glede na to da sm bl hlod kar se tiče računalnikov in neta in podobnih novodobnih zadev mi nekaj useen ratuje… no držte pesti zame…
dons je osmi februar…jupi?… ko smo bli še u osnovni šoli (kje so ti cajti) smo se za usazga tazgale osmega februarja z našo preljubo učitlco odpravl na neko proslavo kjer smo pač pridni osnovnošolčki citirali take in drugačne pesmice doktorja figa… in potem so odrecitirali svoj sonet s tistimi 4 kiticami ter nato bili tam še naslednje 2 uri … ter poskušali da nebi zaspali saj so po naši nedolžni presoji vsi nadaljni govorniki bili sila dolgočasni… in skoraj vedno nam je ratalo ostati budni =P …. potem smo dobili petko pri slovenščini ker smo bili pridni in to je bilo to… spomini, spomini… in danes poslušam že ceu dopoldne tamauga ki čez pou ure na še neki taki proslavi citira povodnega moža in mislim da že vse naše rožice doma znajo na pamet tole slavno štorijo o urški ljubljanski… svet se pa res kaj velik ne spremeni… jes pa sem doma in premišljujem da je tale dan pravzaprav čist fajn… spim lahko do devetih kar je sila čudno (vsak dan pa ustajam ob šestih… al bom pokosila enkrat to šolo k se začenja 7.10) in uživam naprej…
razmišlam kaj bom še kej dons počela… gledam ven skoz okno in upam da bo kej sončka posijalo tud.. na nebu so trenutno povsod smešni oblaki ki so v tisočih odtenkihsive, modre, bele in pa rumene (?!) barve… sonček bi biu prav prijazen =D…
no dovolj bo… gre kosilnica še kej bl pametnega bluzit okol.. vi se pa radi mejte…
bi-pi urša